La cumparsita – sinonim za tango in ena izmed najbolj slavnih melodij na svetu

La cumparsita*

Montevideo, leta 1917. Karnevalska, pustna nedelja. Po aveniji »18. julija« paradirajo povorke študentov v maskah. Ustavljajo se pred zasedenimi mizami  kavarnic, da bi gledalcem peli svoje hudomušne in zafrkantske pesmice. In tako dalje po ulici, od lokala do lokala. Zastavonoša je ponosno zaklical »Povorka gre!«

Ritem koračnice, ki ga je še posebej  poudarjalo razbijanje bobnov je tej povorki dajalo posebno vzdušje ostrega marša. In ljudem se je dopadel ta živopisni in hrupni mimohod razposajenih študentov.

Dan zatem, na pustni ponedeljek so vsi v mestu govorili: »Ti, a si videl to povorko?«… »A si slišal povorko?!«

Črnski ritem

Povorka študentov se je zlila v skupno veselico s kolegi študenti pred zgradbo in v zgradbi »Federacion de Estudiantes del Uruguay«, v bistvu kluba študentov, ki je imela svoj sedež v ulici »Ituzaingo«. Ta »sedež« je bil zapufan na vseh koncih in krajih in nekega dne so upniki, predvsem lastniki zgradbe, sklenili, da je temu dovolj in, da je potrebno prodati pohištvo in poravnati dolgove. Okrožno sodišče je izdalo odredbo in nekega dne so vso pohištvo in opremo zaplenili, da bi jo odpeljali v depoje sodišča in vse skupaj prodali na dražbi. Med zaseženo opremo je bil tudi star klavir, katerega lastnika sta bila Walter Correa Luna in Hernan Matos Rodriguez, ki sta ga prinesla, da bi lahko skupaj s svojimi študentskimi prijatelji prekrokali prenekatero noč. Seveda ob preigravanju not, drugačnih od tistih, ki so jih učili na Univerzi…

Študentje so tuhtali kako bi dobili nazaj zaseženi klavir. Eni so že pobirali planke, da bi na silo prišli do klavirja. Druge »pametne glave« so zbrale denar in odkupile zaplenjeni klavir. »Hura! Lahko se živi brez pravil in zakonov… toda brez glasbe!? Nikoli!«

Zrevoltirani študentje so hoteli organizirati demonstracije. Eni so kričali »Bojkotirajmo karnevalsko povorko!« Drugi so bili proti temu dejanju. Hrup se je kmalu polegel in pri tem je na koncu tudi ostalo.

Matos Rodriguez ni poznal niti ene glasbene note, toda imel je roke »ki so znale vse zaigrati« in odličen posluh. V kakofoniji glasov  predkarnevalskega revolta, kričanja ter razgrajanja študentov – kot na nekem sejmu ničevosti – je  zaslišal zanimivo ritmično idejo. Ritmično-melodično lestvico je podkrepil z levo roko na basih klaviature in dejal: »Mislim, da bo to zvenelo zelo črnsko!«

Koračnica, ki ni bila koračnica

Visok, lep, eleganten in mlad je Matos Rodriguez stopal na čelu glasne povorke in študentska pihalna godba je igrala njegovo koračnico.

»Kakšno barbarsko koračnico igrate, bratec« so bili komentarji opazovalcel. Odvrnil je »Kakšna koračnica neki? To ni koračnica!….To je tango!«

Kasneje je Matos Rodriguez sedel s svojimi prijatelji, ki so mrmrali njegovo glasbo. In tako, ko je sedel ob klavirju je njihovo petje poudaril z ostrim »canyengue« ritmom in bil zadovoljen nad tem kar je slišal: »Brez dvoma, to je tango in nič drugega! Oziroma –  to je – cvet tanga!«

Neki pianist, ki je igral v kinematografih ob predvajanju nemih filmov, se je nekega popoldneva znašel v klubu študentov in zapisal to, kar je Matos igral. Ko je pisal note na notno črtovje je vprašal Rodrigueza:

»Ima naslov?« Ta je nekaj časa razmišljal in dejal, »Da,… La cumparsita.« 

La cumparsita kot sinonim za tango

Matos se je odločil, da bo svoj tango predstavil Robertu Firpu, ki ga je »spravil v red«,  uredil torej v vzorec tango kompozicije, in ki ga tudi prvi posnel leta 1916.

Firpo se je ravno mudil v Montevideu kjer je s svojim orkestrom igral v kavarni »La Giralda«, ki je stala tam, kjer se danes nahaja »Palacio Salvo«. 

In takrat si Matos Rodriguez sploh ni mogel predstavljati kaj je ustvaril.

Malo zatem je na kratko odpotoval v Buenos Aires, kjer je prodal  avtorske pravice za svoj tango založniški hiši »Breyer« za par pesov. Sladbina strma pot navzgor se je pričela nekje v dvajsetih letih v Parizu s Franciscom Canarom, počasi in strmo je ta tango začel pridobivati svetovni sloves. Še danes se pravzaprav ne ve zakaj in o tem se še danes krešejo mnenja.

Ali je to v resnici »supertango«? Ali je ta skladba resnično tista, ki ji lahko rečemo, da je sinonim za tango? Ne vemo zakaj je ta tango dosegel takšno slavo, prestopil vse meje in vsi, ki jo slišijo takoj vedo za kaj gre…

In nekako, že od njenega nastanka je obkrožena s pravdanji in škandali. Najprej je hotel avtor dobiti nazaj avtorske pravice oz. pošten del zaslužka od njih, kar mu je bilo priznano šele s strani Zveze argentinskih skladateljev in avtorjev; mnogo kasneje. Še mnogo kasneje se je tožil z Contursijem in Maronijem, ki sta priredila skladbo po svoje, ji dala novo besedilo, jo preimenovala (v »Si supieras« op. prev). Zadoščeno mu je bilo šele leta 1948. Toda to je stvar za kakšno drugo zgodbo. Tožil je tudi Carlosa Gardela, ki je pridno prodajal plošče z La cumparsito, jo prepeval v filmih, vrtela se je po radiu.

La cumparsita se je na svoji poti do slave pojavila tudi na repertoarju pruske vojaške pihalne godbe.

Ko jo je slišal na neki paradi je argentinski diplomat zaklical: »Kako dobro se sliši ta tango kot vojaška koračnica!«

Kot, da bi naš diplomat bral našo zgodbo in jo tako posrečeno označil. Kot, da bi poznal  turbulentno in bojevito zgodovino te nesmrtne skladbe.

*Op. prev.

Cumparsa: beseda v lunfardu argotu, označuje skupino ljudi, ki se udeležijo povorke in so ponavadi enako oblečeni, lahko tudi kot pustni karneval, kot povorka, mimohod mask.

Cumparsita bi bila potem takem: majhna povorka, povorkica.

Izhaja iz italijanske besede: comparsa.

(Odlomek iz knjige Francisco García Jiménez: Tako so se rodili tangi [Así nacieron los Tangos]. Buenos Aires : Editorial Losada, 1965 je iz španščine prevedel in slengovsko priredil Vlado Vadlja.) 

Dodatno priporočeno branje:

Robert Farris Thompson, Tango: The Art History of Love, Vintage, 2006.

Članki na internetu: 

https://sl.wikipedia.org/wiki/La_Cumparsita

https://en.wikipedia.org/wiki/La_cumparsita

http://www.verytangostore.com/la-cumparsita.html

http://www.todotango.com/english/history/chronicle/90/La-cumparsita/