DEMISTIFIKACIJA TANGA: BREZ SMRTI IN VRTNICE MED ZOBMI

Miguel A. Zotto: »Spoštovati moramo codigo de tango, tango kodeks«

O stanju v tangu danes (2001),
Ocena šova Una Noche de Tango,
Intervju z Miguelom Angelom Zottom

S pojavom najrazličnejših oblik instant elektronskih glasbenih vzorcev v devetdesetih je popularna kultura dokončno zašla v slepo ulico. Po legendi naj bi bil “house”, ki je nastal sredi osemdesetih kot klic obupane pop godbe, glasba, ki jo lahko sproduciraš kar doma, v “hiši”, na malenkost boljšem računalniku. Ples na takšno glasbo je skrajni minimalizem ponavljajočih vzorcev odetih v kričeča oblačil(c)a. Drugi skrajni pop fenomen pa je vračanje v ne-električnost, čutnost in čustvenost glasbe, ki je neločljiva s plesom in poezijo ter ne prihaja niti iz ZDA niti iz Velike Britanije, nak, niti iz Nemčije, še manj z Ibize. Dame in gospodje: tiho, kar malce sramežljivo, a odločno, je na sceno po 80-letih spet stopil argentinski tango.

Brez v nebo kričeče srčne bolečine. Odrešeno kičaste ikonografije in »celi-svet-za-199-SIT« romantike. Plesna predstava Una noche de tango compañie Tango por dos koreografov Miguela Angela Zotta in Milene Plebs kot domine ruši vse zgrešene stereotipe o argentinskem tangu. V pravem trenutku, saj se začenja drugo stoletje obstoja in priljubljenosti te najstarejše od pop (sub)kultur.

Če odmislimo izvirna leta tanga v prvi polovici minulega stoletja, so se Argentinci najbolj žlahtne od svojih kulturnih korenin zavedli šele po sramotni vojni za Malvinske (hm, Falklandske?) otoke z Veliko Britanijo. Vojaški poraz (’83) je pomenil konec dolgoletnega vojaškega režima in s tem vračanje k nekdanjim vrednotam. Toda osemdeseta še niso bila pravi čas za novi zmagoviti pohod argentinskega tanga v svet. Prebivalci Buenos Aires mu še niso dali pravega blagoslova. Najprej so potrebovali nekaj časa, da so se prebudili iz nočne more vojaške represije in zadihali v zlepa pridobljeni demokraciji. Vedeti namreč velja, da so argentinski generali že konec petdesetih let na vse načine omejevali vse kulturne vzorce, ki jih je za svojega časa podpiral predsednik Juan Peron oziroma, še raje, njegova žena Eva Duarte (Evita). Vojaška hunta je tango, tudi zaradi silne tradicionalne svobodomiselnosti in kritičnosti, na vse načine zatirala, kar je resno ogrozilo obstoj te glasbe in plesa. V tangueríe na milonge se gre namreč praviloma ponoči (podnevi je pač prevroče), toda to ni mogoče, če velja policijska ura. Zato med tangueri v Argentini skorajda ni srednje generacije: plešejo večinoma ostareli ljudje, ki se tanga spominjajo še iz mladosti, ali pa mladi, ki so odraščali po ukinitvi diktature.

Nastanek in razvoj showa Una Noche de Tango Miguel Angel Zotto in Milena Plebs sta Compañio Tango por dos ustanovila že leta 1988. Zotto je plesal že prej, najprej rock’n’roll in bugi vugi, nato po milongah v Buenos Airesu, medtem ko Milena Plebs izhaja iz klasičnega baleta. Bila je članica ansambla v prestižnem Teatru San Martin. V osemdesetih letih sta imela bolj ali manj vidne vloge v igranih in dokumentarnih filmih, kot so “Tango, Bayle nuestro” avtorja Jorgeja Zanade, “Flop” Eduarda Mignone in “Oratorio Carlos Gardel”, Salgana in Ferrerja. Legendarni pevec Carlos Gardel je Zotta fasciniral že zelo zgodaj, zato ni čudno, da je bil prvi šov Compañie poimenovan kar A Hommage to Gardel (1988), čez štiri leta so z njim uspešno nastopili na Expu v Sevilli, leta 1993 pa v gledališču Saddler’s Wells v Londonu. Hkrati sta v houstonski operi nastopala v Maria de Buenos Aires (tango opera Astorja Piazzolle in Horacia Ferrerja) in v dokumentarcu, ki ga je posnel Robert Duvall za National Geographic. Septembra 1993 sta na odrske deske postavila uspešnico Perfumes de tango in jo predstavila v Buenos Airesu, Franciji, Italiji, Grčiji, na Japonskem, v Moskvi, Hong Kongu, Mehiki in Lyonu. Novembra 1996 so s »parfumi« nastopali tudi v New Yorku, marca do junija 1997 pa so že nastopali v Buenos Airesu z novim spektaklom: Una Noche de Tango. V letu 2001 še vedno uspešno nastopajo, in sicer kar s štiritedenskim angažmajem v Londonu, poleg večjih italijanskih francoskih, avstrijskih mest, pa prvič tudi v vzhodni Evropi (Bukarešta). Milena sicer ni več članica Compañie, vendar je ostala so-avtorica projekta.

Tango noč je razdeljena v dva dela. Prvi se dogaja v tangueríji, torej v lokalu, namenjenem druženju, kartanju, razpravam o politiki in deklinah, kakšnemu kozarcu rdečega vina, zvečer pa plesu. Gledalci, ki bi nepoučeni že takoj na začetku pričakovali tango nogolomije, bi bili mogoče razočarani. Plesalci namreč v najbolj verni tradiciji milong Buenos Airesa zaplešejo skozi najbolj znane melodije, ki tanguere spremljajo že skozi skoraj sto let: Quejas de bandoneon, la Vuelta de Rocha, Farol, Cafe Dominguez , La Cumparsita, Malena,… Glasba v tem delu je surova, vesela, razigrana, luštna, tako,… seksi. Tango se je namreč razvil iz, v 19. stoletju, izrazito svobodoljubnih glasbenih in plesnih izrazov, kubanske habanere (ki je npr. dala ritem Bizetovi operi Carmen), podeželske milonge in črnega candombe. Ples obuja spomin na El Cachafaza, legendarnega tango plesalca iz tridesetih let, zaslužnega za večino korakov in elementov, ki so v uporabi še danes. Toda tudi na Carlosa Gardela, polboga tanga, »ki vsak dan poje lepše«. Ritem sčasoma postaja vse hitrejši, s tem pa tudi vse bolj drzna koreografija, ki eksplodira v dinamični “Milongi de mis amores“. Skozi 18 znanih s čustvi nabitih tangov, valčkov in hitrih milong se odvije zgodovina tanga, od plesa dveh moških na nož, do zgodb o ljubosumju, skritih ljubezni na ustju Rio de la Plate, nasilju in prijateljstvu pod kandelabri četrti rdečih luči,… Ne, v tem delu predstave ni bilo akrobacij. Vsi elementi vseh tangov, valčkov,… so izgledali kot da bi jih lahko izvedel vsakdo, ki le malce zna začutiti ritem. Prvi del je bil pripoved o,… tistem hlastanju po dobrem življenju, kot ni možen zgolj v eni od preprostih četrti Buenos Airesa, temveč tudi, hm,… v spodnji Šiški, v mariborskem Greenwichu, škofjeloškem Podlubniku,…

Druga polovica predstave je drugačna. Tango se iz tanguerie, milonge, preseli na odrske deske pariškega kabareta in postane tango de fantasia. Na začetku malce sarkazma: Zotto in soplesalci odločno jasno potegnejo črto med kičastim, osladnim evropskim, tekmovalnim tangom iz plesnih dvoran in se od njega izrecno distancirajo. Evropski tango je namreč mnogo bližji rumbi, celo dunajskemu valčku, togost in »marširanje« z raztegnjenima rokama pa so kot ustvarjeni za krohot. Nikakor se ne da izogniti občutku, da je tudi prizor Rudolfa Valentina, ki je v Štirih jezdecih apokalipse (legendarni Rex Ingramov nemi film iz 1921) utrl tangu pot v Hollywood, nabit z namernim pretiravanjem. Ko tisti, ki so tangu ovesili cenene, plastične bisere, naposled poklapani odidejo s prizorišča (in se kajpak preoblečejo v “normalne” obleke tanguerov), se zgodba o prijetnem poplesavanju z milong in ulic Buenos Airesa prelevi v prepričljivo dramo, postavljanje v čim boljših elementih, obratih, figurah, brcah, koreografiji z velikim “K”. Nežne klasične, melodične in spevne tange iz prvega dela so zamenjale zahtevne, silno ritmične teme, kot so de Carova klasika Mala junta (slaba družba), Pugliesejeva večna La Yumba, Piazzollovi Adios Noniño in Libertango, Pidotov Adoracion (oboževanje!),… La Puñalada, boj dveh mož na nož, je silno energična dvočetrtinska milonga, čisti triler. Erica Boaglio je prišla na oder, ko se je Zotto, Napoleon Bonaparte tanga, nameraval spopasti z njim, mladim, nežnim Adrianom Aragonom. V dveh minutah, ki je trajala nekaj stoletij, se je drama razpletla – Erica je zaplesala s šibkejšim, Adrianom in Zotto je izvisel. Toda… Brez ugovora. To je Tango. V njem ni pravil močnejšega. Moč tanga je nenasilna, čutiš jo znotraj. Malo pred vrhuncem spet La Cumparsita in… naposled… ko so si gledalci že začeli brisati kapljice s potnih čel in src, veliki finale, ko so bili na odru prav vsi plesalci. Natacha Poberaj (se ne sliši nekoliko slovensko?), Adrian Aragon, Jesus Velazques, Gabriella Lavagnino, Soledad Rivero, Ricardo Barrios in drugi. Konec, potem pa še dva, ne, trije bisi. In vročičen, vznemirjen odhod iz gledališča v svežo, mlado noč. Najprej pa na tonik, z dvojnim ginom.

“Tango je moje življenje,” pravi Miguel Angel Zotto, mladeniè zgodnjih 40-ih. “Moram plesati, če ne bi smel, bi kar umrl”. Patetično? Ja. Pač. Tango je patetičen, ni pa eksotičen, niti – kar mnogi zmotno mislijo – erotičen. Je pa skrajno čustven, občutljiv. Zotta verjetno ne bi kar pobralo, toda… biti tanguero, biti plesalec tanga z vsem srcem, je zanj resnično “najti svoj smisel življenja”. In še: “že v Perfumes de tango sem želel s plesom pripovedati o omamnosti vonja soplesalke, o drami v treh minutah, ki svoj vrhunec doseže ob koncu skladbe in s tem plesa.” Placido Domingo, veliki operni pevec, je nekoč dejal: „Tango vso zgodbo, za katero potrebujemo nekaj ur opere, pove v nekaj kratkih minutah“.

Avtorja že iz časov Tanga Argentina v plesno formo vključujeta različne elemente, od mačistiènega „hej, bejbi, prid’ mal’ k men’,” do „postkoitalne žalosti“. Od ekshibicionizma, do vojerizma. In vsega vmes. Milena Plebs: “Ko plešeš balet ali sodobni ples, je tvoj izraz usmerjen občinstvu. V tangu… plešeš za partnerja. Sebe in svoje srce povežeš z njim. Z njim deliš intimni prostor in občinstvo to začuti in spoštuje. Ljudje čutijo, da so priča nečemu izrazito intimnemu.” V tangu vodi moški, toda v objemu sta enakopravna. “On predlaga korak, gib, element, ona ga sprejme, ali pa tudi ne.” pravi Zotto.

Plebs in Zotto sta torej z Una noche de tango razbila stereotipe o tangu. Rudolfo Valentino v njunem showu nastopa zgolj in izključno kot holivudska figura, »latinloverska« ikona . V njuni predstavi ni vtikanja vrtnic med zobe, ni ustreljenih in obešenih, torej smrti, na katero se prevečkrat sklicujejo črkopisi, ki želijo prodati zgodbo o tangu. V njuni zgodbi o tangu ni mistike, skrivnosti, fantastike. Argentinski tango v izvedbi družbe Tango por dos, je pripoved o življenju, vzponih in padcih, ljubezni in razočaranjih, veselju in tesnobi, kar vse nosimo sabo skozi življenje (čeprav si pogosto nočemo priznati). Hkrati je Noč čista plesna forma, ki pripoveduje zgodbo o tem, da se skozi tango zaradi improvizacije gibov, elementov in korakov, uresničujejo in izražajo čustva oziroma osebna življenjska filozofija plesočega.

Muzikal Una noche de tango je najboljše orodje za demistifikacijo tanga, za odpravo stereotipov, ki imajo skupne imenovalce v besedah “strast, smrt” in podobno. Predstava dokazuje, da je tango, čeprav najstarejši od danes aktualne popularne kulture, spet vse bolj primeren, urbani način življenja z uresničevanjem lastne čustvene inteligence. Argentinski tango je sto let po svojem nastanku naposled izgubil vonj po parfumu Črna mačka, postal razgaljen in izviren. Izgubil pa je tudi svojo “argentinskost”, saj je postal – svetovni fenomen na prehodu v novo stoletje. V času kokakolizacije svetovne popularne kulture. Za tiste, katerih meje kulture se ne zaustavijo pri Beneških fantih in je odločno prezahtevna za MTV.

Skratka: Miguel Angel Zotto je brez konkurence prva oseba argentinskega tanga, plesa, ki je postal svetovni pop fenomen devetdesetih. Nasprotno pričakovanjem nekaterih pa tango ni postal pop modna muha enodnevnica, temveč je v začetku 21. stoletja pravzaprav spet na novem vzponu.

Intervju je potekal julija 2001 v Innsbrucku.

Miguel Angel Zotto v “civilu” Foto: RVK

»Seveda, show smo prilagajali, spreminjali. Pred štirimi leti smo začeli s povsem drugačno ekipo plesalcev, med katerimi je bilo več starejših. Prizor, v katerem predstavimo canyengue (še dokaj surov, izvirni tango z začetka stoletja, op.), je na primer plesal Pibe Palermo, ki je imel že več kot 80 let. Sčasoma sem ugotovil, da je ves projekt, skupaj s potovanji in gostovanji po različnih deželah in krajih fizično prezahteven za te ljudi. Zato smo jih sporazumno zamenjali z odličnimi mladimi plesalci. Vendar sem svoj namen dosegel: z Una noche de tango sem želel pokazati na tisti pravi, izvirni tango, ki sem se ga učil pri starih mojstrih, pri Antoniu Todaru, Petroleu, Pepitu Avellanedi,…. Pri mojstrih, ki so plesali že “takrat”, v času Zlate dobe tanga (v 40. in 50. letih preteklega stoletja, op. p.).”

V čem se Una Noche de Tango razlikuje od drugih šovov, na primer Tango Pasión, Forever Tango, Tango Tango (s Juan Carlosom Copesom), Fous des Follies (s Pablom Veronom),…? Bognedaj da omenjam balet, kot je nek naš (mariborski Tango) in salzburški Tango Ljubezni.

Una Noche… nadaljuje zgodbo tam, kjer smo jo v osemdesetih začeli s Tango Argentino in kasneje Perfumes de tango. Navsezadnje smo bili mi vendarle prvi, ki smo nastopili v tujini s pristnim argentinskim tangom, kar so kasneje začeli početi tudi drugi. Upam si trditi, da je naš šov vendarle mnogo pristnejši, bolj “argentinski” in manj odvisen od pričakovanj in zahtev, recimo, broadwayskega oziroma pariškega gledalstva. Sicer ne pravim, da so drugi šovi slabi, a naš ima vendarle najbolj izdelano identiteto. Dokazali smo, da so ljudje pripravljeni kupiti vstopnico za ogled tango šova. Tega včasih ni bilo. Tango so plesali po kabarejih, klubih, v tangueríah, milongah, na košarkarskih igriščih,… Ljudem še na pamet ni padlo, da bi za ogled tanga morali plačati. Tanga niso sprejemali kot umetnost. Prepričan sem, da je naš šov vendarle drugačen od drugih, manj komercialen, čeprav določena mera komercialnosti mora obstajati. Stalno mi prinašajo video kasete, ki naj si jih ogledam, a vidim, da smo vendarle najboljši.

Prizori iz francoskega kabareja in scena z Rudolfom Valentinom nekako ne sodijo v okvir prikaza prave porteño kulture Buenos Airesa.

S kabarejem, ki odpre drugo polovico spektakla, sem želel pokazati na veliko razliko med argentinskim tangom in tistim, v kar se je tango izrodil v Parizu in na sploh v Evropi. Kontrast sem lahko pokazal le tako, da sem na oder postavil prepotentne in našminkane aristokrate, ki plešejo nekaj tangu podobnega, potem pa vskočita dva Argentinca in zaplešeta tako kot se spodobi. To se je takrat, v tridesetih letih zares dogajalo. Torej gre za realistično sceno, ne glede na to, kako kičast izgleda prizor. Kar pa se tiče Valentina,… sem želel prikazati dogodek, ki se nikoli v življenju ni zares zgodil, ne v Buenos Airesu – kjer Valentino sploh nikoli ni bil, čeprav je bil Argentinec italijanskega rodu, ne v Hollywoodu. Torej gre za čisto izmišljotino, ki je nekako prišla na film. Je pa res, da je Rudolfo Valentino skozi vlogo v Štirih jezdecih Apokalipse pomagal pri promociji tanga.

Pa občinstvo razume sporočilo teh dveh prizorov?

Ja. Vsekakor menim, da gledalci razumejo, kaj smo hoteli s tem povedati. Gledalci navsezadnje sodelujejo in se različno odzivajo na posamezne točke našega spektakla.

Bi nastopali tudi v Sloveniji?

Seveda! Z velikim veseljem. Nenazadnje je ena od članic compañie Argentinka slovenskega rodu, ki bi rada videla menda zelo lepo deželo svojih prednikov (Natacha Poberaj, babica je bila iz Grgarja, dedek pa iz Gorice, op.p.).

Una Noche de Tango je na deskah že štiri leta. Do kdaj, ocenjuješ, bo aktualen?

Po gostovanju v Italiji in Avstriji gremo domov v Buenos Aires, vendar s šovom še ne bomo končali. Lansiranje novega pa predvidevam za jesen 2002.

Ti si pravzaprav povzročil, da so tango v BA začeli plesati tudi mladi.

Seveda, ko sem začel plesati na milongah (sredi 80.let, op.), sem bil edini mladenič med starejšimi plesalci. Mladi sploh niso zahajali v milonge. Milonge so bili zelo zaprti krožki, kjer so plesale jasno ločene skupine ljudi. To so bili veliki egoisti, ki so znanje plesa želeli zadržati zase. Jaz sem bil prepričan, da je to narobe in sem si že takoj začel prizadevati za promocijo tanga. Mislim, da imam izjemne zasluge v razvoju in za razširitev argentinskega tanga, še iz časov, preden sem začel plesati profesionalno. Pri tangu gre namreč za mnoge stvari, ki se sploh ne tičejo plesa. Gre za številna organizacijska vprašanja, ki jih ljudje sploh ne poznajo, tudi plesalci tanga ne. Tudi to, da je mesto zgradilo spomenik Carlosu Gardelu v Abastu (četrt v BA, kjer je odrastel Carlos Gardel), je bila moja ideja. Popularizacija tanga med mladimi je bil vsekakor eden od mojih večjih projektov. Pri tem sem močno izkoriščal moč televizije, torej medija, ki sporočilo najbolj približa mladim. Zanimali so me zlasti ljudje, ki niso plesali, vendar pa so bila zanimiva ciljna skupina tudi tisti, ki so plesali rock’n’roll. Tudi sam sem plesal r’n’r, ampak nikoli na odru. Potem sem postal profesionalni plesalec tanga, vendar sem ostal tudi milonguero, torej je ponočevanje po tangueríah in ples na milongah sestavni del mojega življenja. Tudi v tem se naša compañia razlikuje od drugih šov plesalcev, ki niso nujno milongueri, temveč je profesionalno plesanje tanga zgolj njihov poklic. Za nas, predvsem zame, pa je tango način življenja.

Na milonge v BA klubih El Beso, Niño bien, Nacional,… prihaja vse več ljudi, na plesišču je velika gneča. Kako se tango razvija v Buenos Airesu, razen množičnosti? Bi potrebovali več klubov, orkestrov?

Več orkestrov že. Toda najprej bi potrebovali več učiteljev. Sicer sem bil letos februarja kar presenečen, da jih imamo že okoli 170. Kar predstavljali so mi jih, jaz pa jih nisem poznal. Predvsem pa bi ti učitelji morali spoštovati etični kodeks argentinskega tanga. Jaz na svojih tečajih veliko časa posvetim prav učenju kodeksa. Pod tem kodeksom štejem spoštovanje ronde (plesa parov po dvorani v smeri nasproti urinega kazalca), pozornost na druge pare, moško spoštovanje ženske vloge v plesu, lepo obleko in zunanjo, ne zgolj notranjo urejenost plesalcev,… vse to, kar odlikuje porteña, kar označuje milonguera. Ta kodeks je zelo “naš”, zelo porteño, zelo Buenos Aires. Je tisto, kar razlikuje “argentinski” tango, od drugih, kakršnih koli že tangov. Teh etičnih načel ne smemo izgubiti, če jih izgubimo, izgubimo dušo tanga. Prav tako poudarjam, da ne smemo mešati ‘tanga de salon’ in tango šova (tudi – tango fantasia, op.). Gre za dve povsem različni stvari. Tango šov ima povsem drugačne zakonitosti in se ne ozira na tiste, ki veljajo v milongi oziroma na rondi. Prav tako nima zveze s življenjem, tango šov je drama, scenarij, ne tako kot milonga, ki v vsem posnema življenje. V milongi se pokaže, kako spoštuješ življenje, svoje delo in nenazadnje, kako spoštuješ ženske. Argentinci smo caballeri, kavalirji, zelo spoštujemo ženske. Žensko moraš paziti, ji omogočiti, da lepo pleše, da je lepa, jo pokazati,…

… torej je neslavni ‘tango mačizem’ kot vsebina tanga le eden od stereotipov, ki veljajo o tangu, tako kot vrtnica med zobmi?

Tango nikakor ni mačističen ples! Ideja ‘mačizma’ izhaja iz starih časov ob prelomu stoletja, ko je bilo v BA-ju dejansko veliko bordelov, ker je bilo žensk malo. To je eden od elementov zgodovinskega prikaza tanga v šovih, zato ljudje zmotno mislijo, da je tango mačističen ples. Ljudje pač ne ločijo šova od salonskega tanga. Še enkrat – šov in tango v milongah nimata nič skupnega. Umetnik ne more biti vsakdo, ki si to želi! Je nemogoče. Saj bi bili v nasprotnem primeru igralci prav vsi! Vsi bi lahko trdili, da znajo igrati na inštrumente in peti!

Kdo so še živeči avtorji, glasbeniki?

Ni jih veliko. Tu so Mariano Mores, tvorec simfoničnega tanga, pa Stampone, Horacio Salgan, Ubaldo de Lio,…

Ti je všeč Astor Piazzolla?

Seveda. Piazzolla je bil velik umetnik. Toda kot koreograf in plesalec uporabljam določeno njegovo glasbo izključno v šovu, na milonge pa Piazzollov tango nuevo nikakor ne sodi.

V spektaklu Una Noche de Tango se da čutiti, da je možnosti za koreografijo še zelo veliko, torej lahko pričakujemo nove korake, elemente, povezave,… Kaj pa glasba? Je tango že doživel ves repertoar, z glasbo Villolda, Aiete, D’Arienza, Puglieseja, pa skladbami Don Juan, La Tablada, Desde el alma, Re Fa Si, La Puñalada in drugimi? To glasbo poslušamo v različnih izvedbah, toda ali nastaja tudi nova glasba v okviru klasičnega tanga?

Glej, to je prav tako kot s klasično glasbo. Imaš sodobne avtorje, toda mnogo pomembnejši so ustvarjalci iz preteklosti, torej Beethoven, Mozart, zadnji velikan je bil Giuseppe Verdi,… V vsem 20. stoletju nimaš avtorjev, ki bi jih dosegali. S tangom je enako. Današnjih glasbenikov ne moreš primerjati z, na primer, Agustinom Bardijem. Pa z Anibalom Troilom. Kdo od pesnikov lahko doseže poezijo Enriqueja Cadícama? Njihova umetnost se je razvijala v okviru družbeno, gospodarskega in političnega razvoja celega naroda. Jorge Luis Borges, veliki aristrokrat in porteño, je deloval v 20., 30. letih, Piazzolla v 50. in 60. letih. Vse ima nek razvoj, tango pa je svojo največjo moč doživel v 40. in 50. letih. Današnji glasbeni ustvarjalci se z umetniki tistih časov ne morejo primerjati.

Kaj meniš o morebitnem tekmovanju v argentinskem tangu? Verjetno poznaš tekmovanja, ki jih prirejajo v Evropi, pa v Miamiju na Floridi,…

Ja, poznam. A nisem bil nikoli na takšnih tekmovanjih in me ne zanimajo. Tekmovanja v tangu so v BA pred leti že potekala, a na drugačnih osnovah. Med seboj so tekmovali amaterji, in sicer plesalci iz določenih četrti proti drugim. Torej, sam sem prepričan, da tekmovanj v argentinskem tangu ne potrebujemo in jih tudi ne moremo organizirati. Najprej bi morali namreč potegniti jasno črto med profesionalnimi in amaterskimi plesalci in točno določiti kriterije za ocenjevanje. Toda profesionalci ne bi želeli tekmovati drug z drugim. Sicer pa bi mi bilo takšno tekmovanje prav všeč, ha, ha!, zagotovo bi se ga udeležil, da jim malo pokažem, kako se pleše! Ma, hecam se! Ne, v argentinskem tangu ne moreš tekmovati in pika!

Od nekega učitelja tanga sem slišal mnenje, da bo čez deset let argentinski tango še mnogo bolj razširjen po svetu, vendar pa naj bi ga v posameznih deželah plesali nekoliko drugače. Kakšno je tvoje mnenje o tem in kaj meniš o tangu, ki se pleše na novi tango, ne-argentinski tango ali na glasbo, ki sploh ni tango?

Argentinski tango je objem moškega in ženske, ki se s prsmi dotikata, v pasu in nogah pa sta si vsaksebi. Tango je ples, ki se dogaja čvrsto na zemlji. Vsak plesalec ima svoj slog. Vendar pa mora biti plesalec tanga urejen človek, mora diskretno dišati, mora se lepo obnašati, spoštovati žensko,… Skratka, vse našteto sodi v kodeks tanga, ki ga morajo spoštovati vsi učitelji. Potem tango, ki ima skoraj 130 let tradicije, ne bo izginil. Jezi me, ker ga hočejo mnogi samooklicani poznavalci tanga, ki ne spoštujejo in ne čutijo naše porteño tradicije in lepih navad, pokvariti s svojimi vložki, ki s tangom nimajo nobene zveze. Žal pa kodeksa še nismo jasno določili, ker smo vedno naleteli na mnogo objektivnih ovir. Torej, bistveno je, da te stvari najprej dojamejo in ponotranjijo ter posredujejo plesalcem učitelji, maestri tanga. V zadnjem času nastaja več skupin učiteljev, ki širijo svoje znanje. Učitelj tanga ne sme biti egoist! To me je učil že Antonio Todaro, moj vzornik in največji maestro tanga, kar sem jih poznal. On je vedno rekel: nekoč boš umrl in seboj pokopal znanje tanga, kdo pa ga bo potem nadaljeval? Osebno pa zelo zavračam inovacije v tangu, ki prehajajo ven iz okvirov tega, kar sem že označil kot argentinski tango. Treba je biti realen in ustvarjalen v tem, kar tango je. Treba je poznati vire, korenine tanga. Brez tega poznavanja bo človek slab plesalec. Tango se je pač razvil v treh smereh: glasbeni, poeziji in plesu. Petje je le še en inštrument več, na katerega se da lepo zaplesati. Tango so najprej igrali v triu, potem so prišli kvarteti, pa seksteti in sčasoma tako imenovani ‘orquesta tipica’, značilni orkestri. Z glasbo se je razvijal ples, najprej je bil canyengue, pa taconeando (ples po petah, op.), pa obrati, izhodi,… vse to, kar je bil tango ples v 40. letih, z Nerom, Cadícamom, Villoldom in njegovim slikovitim tangom, pa elementi argentinske folklore v tangu,… pa milonga pa pa parapampam parapampam param, pa vse do Puglieseja ta ra ra raaaaam, čam čam, tole je bil Don Agustin Bardi, pa tango simfonije,… to so bili največji ustvarjalci tanga! Novih ne bo. Kako lahko takšne glasbene velikane, takšne mojstre, modificiraš, popravljaš? Tega se ne da!… Da bi na takšno glasbo, kot jo poslušamo, kvarili z dodatki sodobne popularne glasbe, pa salse in sambe,… Tega si sploh ne morem zamisliti, tega sploh ne morem videti! S tem bi izpuhtel ves duh tanga, podrl bi se temelj, na katerem stoji tango! Ta oblika, ta glasba in ples, je del zgodovine! Zgodovine se ne da spreminjati!

Objavljeno z dovoljenjem soavtorice in v spomin na enega izmed ključnih pionirjev družabnega tanga v Sloveniji Roka Klančnika.