Tango El Choclo je kreolski tango, ki je bil prvič izvajan 1903, glasba pa je bila verjetno napisana okoli leta 1898. Sodi med najpopularnejše tange in dosegel je sloves argentinske himne. Avtor glasbe je Ángel Villoldo, sam je tudi napisal besedilo. Kasneje je besedilo napisal tudi Juan Carlos Marambio Catán, najpopularnejše pa je besedilo, ki ga je napisal Enrique Santos Discépolo.

  

 

El Choclo

Besedilo: Enrique Santos Discépolo / Juan Carlos Marambio Catán

Glasba: Ángel Villoldo

S tem posmehljivim in gizdalinskim tangom

si je moja četrt privezala dve krili;

s tem tangom se je rodil tango in kot krik

izšel iz temačne četrti ter se nameril proti nebu;

nenavadna ljubezenska prošnja v ritmu,

ki je začela pot, ki nima drugega kot le upanje,

zmes jeze, bolečine, vere, odsotnosti,

ki jočejo v nedolžnem igrivem ritmu.

S tvojim čudežem preroških not

so se nehote rodila dekleta in žene,

mesec v lužah, ščemet v bokih

in divje hrepenenje v ljubezni…

Ko se spomnim nate, dragi tango,

čutim, kako se tresejo tla plesišča,

in slišim svojo bolečo preteklost…

Zdaj, ko moje matere ni več,

čutim, kot da je stopila na prste, da bi me poljubila

ko se je rodila tvoja pesem ob zvoku bandoneona.

Carancanfunfa je preplula morje pod tvojo zastavo

in v objemu se je Pariz pomešal s Puente Alsino.

Žalostni spremljevalec ječe in rudnika,

zvodnika ter dekleta,

zaradi tebe, ovaduh, starec, zapornik in revež,

so nastali glasovi, ki so se rodili s tvojo usodo –

daritev kril, kerozina, brazgotin in noža,

ki je tlela v beznici in je tlela v mojem srcu.

Prevedla Barbara Pregelj.

El choclo

Música: Ángel Villoldo

Letra: Enrique Santos Discépolo / Juan Carlos Marambio Catán

Con este tango que es burlón y compadrito

se ató dos alas la ambición de mi suburbio;

con este tango nació el tango, y como un grito

salió del sórdido barrial buscando el cielo;

conjuro extraño de un amor hecho cadencia

que abrió caminos sin más ley que la esperanza,

mezcla de rabia, de dolor, de fe, de ausencia

llorando en la inocencia de un ritmo juguetón.

Por tu milagro de notas agoreras

nacieron, sin pensarlo, las paicas y las grelas,

luna de charcos, canyengue en las caderas

y un ansia fiera en la manera de querer…

Al evocarte, tango querido,

siento que tiemblan las baldosas de un bailongo

y oigo el rezongo de mi pasado…

Hoy, que no tengo más a mi madre,

siento que llega en punta ‘e pie para besarme

cuando tu canto nace al son de un bandoneón.

Carancanfunfa se hizo al mar con tu bandera

y en un pernó mezcló a París con Puente Alsina.

Triste compadre del gavión y de la mina

y hasta comadre del bacán y la pebeta.

Por vos shusheta, cana, reo y mishiadura

se hicieron voces al nacer con tu destino…

¡Misa de faldas, querosén, tajo y cuchillo,

que ardió en los conventillos y ardió en mi corazón.