Carlos Gardel: o “Škrjančku, ki poje vsak dan bolje”
(avtor besedila: Rok V. Klančnik)
(pravo ime – Charles Romuald Gardes, ali El Francesito – Francozek, tudi El Morocho del Abasto (črnček iz Abasta), rojen je bil kot nezakonski otrok revni materi Berti Gardes 11. decembra 1890 v Toulousu, Francija – umrl 24. junija 1935 v letalski nesreči v Medellinu, Kolumbija): Kaj pravijo za Gardela? Da poje vsako leto lepše. Če je bila Edith Piaf “pariški slavček”, imenujejo Carlitosa “El zorzal criollo”, kreolski škrjanček.
Carlitos je definitivno osrednja osebnost tanga. Največji idol argentinske pop kulture, ikona, še danes se vsak dan na pokopališču Chacarita v Buenos Airesu zbirajo njegovi oboževalci in prepevajo klasike kot Madreselvas, Esta noche me Emborracho, Lo Han Visto con Otra,… Pevec – baritonist, kitarist, pesnik, igralec v holivudskih filmih, človek, ki je tango predstavil Broadwayju, za mnoge porteñe idealen moški. Prepevati je začel leta 1912, in sicer ljudske pesmi, s tangom pa se je srečal 1917. Posnel je nekaj sto pesmi, okrog ducat filmov (snemal je celo s Charliejem Chaplinom), nastopal pa po vsej Latinski Ameriki, ZDA in v Franciji ter Španiji.
“El Francesito” se je šolal na gimnaziji San Carlos v četrti Balvanera. Že kot smrkavec je znal lepo peti, za nekaj drobiža pa je bilo to več kot potrebno, saj so bili doma zelo revni. Leta 1910 je spremenil ime v Carlos Gardel, ker se je to slišalo bolj criollo. Leta 1912 se združi s Franciscom Martinom, leto kasneje za pevskega sodruga vzameta še Urugvajca Joseja Razzana in Saula Salinasa. A ta kvartet ni dolgo zdržal in leto kasneje duo Gardel-Razzano že počasi postaja slaven. Prepevala sta kar do septembra 1925, in sicer kreolske pesmi (canciones criollos), Gardel pa posebej še tange in počasi opušča ostale sloge. Oktobra 1925, potem ko Razzano izgubi glas, se napoti na svojo prvo pot, v Španijo, kjer ga že poznajo, nadaljuje pa v Pariz in počasi osvaja zahodno popularno kulturo. V pariškem kabareju “Femina” je sodeloval na človekoljubni prireditvi in pel skupaj z Josephine Baker. Prišle so tudi prve vloge v filmih “Flor de durazno” in “La loba”. Vse tesneje sodeluje s pesnikom Alfredom Le Pero, ki je tudi avtor več filmskih scenarijev, na primer za filme “Melodía de Arrabal“, “El Tango en Broadway“, “El día que me quieras” in zadnjega – “Tango Bar“. Njegove najbolj znane in stokrat reinterpretirane pesmi: Volver, El Dia Que me Quieras, La Mariposa, Yira Yira, Mi Buenos Aires Querido, Cabeza de Novia, Por una cabeza,…
Leta 1935 je imel Gardel veliko turnejo po Latinski Ameriki. 24. junija je imelo njegovo letalo postanek na letališču v Medellinu, Kolumbija, na letu iz Bogote v Cali. Ob vzletu se je zaletelo v drugo letalo, ki je stalo na letališču, obe letali je zajel ogenj, v katerem so umrli Gardel, Le Pera, kitarista Guillermo Barbieri in Domingo Riverol in posadka. Preživeli so samo kitarist Jose Maria Aguilar in dva ostala potnika. Ko so telo Carlosa Gardela pripeljali v Buenos Aires, ga je v Luna Parku pričakala množica tisočev ljudi, ki ga je pospremila na pokopališče Chacarita.
Še to: v Urugvaju (čez Mar del Plata, glavno mesto Montevideo je bilo vedno manjši in slabotnejši tekmec Buenos Airesu) trdijo, da je bil Gardel po narodnosti Uruguayo. Res je Gardel imel tudi dokumente, po katerih naj bi se bil rodil 11. decembra 1887 v urugvajskem mestu Tacuarembo, kajti oktobra 1933 je želel kupiti zemljišče v Montevideu. Po drugih virih naj bi bil Gardel pravzaprav Urugvajec Carlos Escayola y Manuela Bentos de Mora iz Santa Blance y Las Crucecitas, pa je ta verzija spet ostala samo ena od mnogih legend spletenih okrog tega izjemnega človeka. Urugvajcem, pa tudi Argentincem, preprosto ni bilo sprejemljivo, da je bil El Morocho del Abasto v resnici priseljenec in ne criollo… In to je vse. Gardel je bil zares Francoz, po srcu pa porteño.
Vrnitev
Besedilo: Alfredo Le Pera
Glasba: Carlos Gardel
Predstavljam si migljanje
luči, ki v daljavi
označujejo mojo vrnitev.
Enake so kot tiste, ki so
s svojim medlim sijem osvetljevale
globoke ure bolečine…
In čeprav se nisem želel vrniti,
se človek vedno vrne k prvi ljubezni…
Stara ulica, kjer je
pod posmehljivim pogledom zvezd,
ki danes brezbrižno gledajo mojo vrnitev,
odmev rekel: tvoje je življenje, tvoja je ljubezen…
Vračam se…
z uvelim čelom,
sneg časa je pobelil moja senca…
Čutim…
da je življenje le piš,
da dvajset let ne pomeni nič,
da te vročični pogled,
ki bega med sencami,
še išče in te imenuje.
Živim…
s stisnjeno dušo
sladek spomin,
ki ga ponovno objukujem…
Bojim se srečanja
s preteklostjo, ki se ponovno
sooča z mojim življenjem…
bojim se noči,
ki bodo, poseljene s spomini,
vklenile moje sanje…
Toda popotnik, ki beži,
slej ko prej ustavi svoj korak…
In čeprav je pozaba, ki vse uniči,
ubila moj stari up,
hranim skrito ubogo nado,
ki je vse premoženje mojega srca.
Tango “Volver” je nastal leta 1935. Prevedla Barbara Pregelj.
Volver
Yo adivino el parpadeo
de las luces que a lo lejos,
van marcando mi retorno.
Son las mismas que alumbraron,
con sus pálidos reflejos,
hondas horas de dolor.
Y aunque no quise el regreso,
siempre se vuelve al primer amor.
La quieta calle donde el eco dijo:
“Tuya es su vida, tuyo es su querer”,
bajo el burlón mirar de las estrellas
que con indiferencia hoy me ven volver.
Volver,
con la frente marchita,
las nieves del tiempo
platearon mi sien.
Sentir, que es un soplo la vida,
que veinte años no es nada,
que febril la mirada
errante en las sombras
te busca y te nombra.
Vivir,
con el alma aferrada
a un dulce recuerdo,
que lloro otra vez.
Tengo miedo del encuentro
con el pasado que vuelve
a enfrentarse con mi vida.
Tengo miedo de las noches
que, pobladas de recuerdos,
encadenen mi soñar.
Pero el viajero que huye,
tarde o temprano detiene su andar.
Y aunque el olvido que todo destruye,
haya matado mi vieja ilusión,
guarda escondida una esperanza humilde,
que es toda la fortuna de mi corazón.